FOTO BLOG

Moje počitnice in izleti v sliki in besedi

SANTORINI, otok vreden ogleda

Komentiraj

Objavil/a saskia 26.12.2013 ob 00:06 pod ..., DOPUST in IZLETI, GRČIJA

Santorini je otok, ki očara. Belo-modre hiške, veličasten sončni zahod, čisto morje. Všeč bo vsem, ki na dopustu ne lenarijo in nikamor ne morejo brez fotoaparata.
Santorini rada primerjam z Benetkami. Benetke niso ogledalo Italije, prava Italija je čisto drugačna. Pa vendar Italijani zelo radi oglašujejo Benetke. Tudi Santorini ni prava Grčija, a je Grčija kljub temu prepogosto oglaševana z belo-modrimi hiškami in cerkvicami, ki so značilnost Kikladov.

Santorini je zagotovo vreden ogleda. Enotedenski dopust je minil hitro, vtisi so nepozabni.

1 – Santorini … kikladski otoka Thira
2 – Fira in Oia … dva najlepša kraja
3 – 365 belo-modrih cerkvic
4 – izlet po otoku … od juga na sever
5 – sončni zahod … kje drugje, če ne v Oji
6 – z ladjo po kalderi … sončni zahod malo drugače
7 – vino, pivo in ribe
8 – plaže … črna, bela in rdeča plaža
9 – Kamari … ne, ni samo žur, daleč od tega
10 – Fira ponoči … res nekaj posebnega

  • Share/Bookmark

BLEJSKO JEZERO Z MALE OSOJNICE

Komentiraj

Objavil/a saskia 26.10.2013 ob 21:28 pod ..., BLED, DOPUST in IZLETI, SLOVENIJA

Nekaj jesenskih fotk Blejskega jezera. TUKAJ

  • Share/Bookmark

DUNAJ – KAJ SI OGLEDATI

Komentiraj

Objavil/a saskia 1.08.2013 ob 10:23 pod ..., AVSTRIJA, DOPUST in IZLETI

Mesto ima milijon in pol prebivalcev. Je tipično avstrijsko urejeno, brez kaosa čeprav je polno enosmerni cest in tramvajev, ki vozijo kar po sredini ceste…. izgledalo je kar grozljivo, vendar sem se hitro navadila. Mreža podzemne in tramvaja je dobro organizirana in namen je bil, da avto pustiva v garažni hiši. Parkiranje ob cesti je med tednom prepovedano (razen z dovolilnico), ker pa sva bila tam v nedeljo je bilo 1.) vse frej in 2.) še zastonj. Po kratkem premisleku sva avto parkirala skoraj v centru mesta in se sprehodila po centru mesta.

Dunaj je zelo poceni, če si ga želiš na hitro ogledati in zelo drag, če ga želiš doživeti. Posedanje v kavarnah in lokalih zahteva malce več €€, še več pa je potrebno odšteti za kakšen klasičen koncert po čemer je Dunaj poznan.

V NADALJEVANJU:
http://saskia02.blogspot.com/2013/07/dunaj.html
http://saskia02.blogspot.com/2013/07/dunaj-sprehod-po-mestu.html
http://saskia02.blogspot.com/2013/07/dunaj-prater-in-veliko-kolo-oz-riesenrad.html
http://saskia02.blogspot.com/2013/07/dunaj-hundertwasserhaus-in-muzej.html
https://sites.google.com/site/izletipookolici/dunaj

  • Share/Bookmark

NADALJEVANJE…

Komentiraj

Objavil/a saskia 18.05.2013 ob 22:42 pod ...

zaradi premalo prostora nadaljujem na http://saskia02.blogspot.com/

  • Share/Bookmark

GRAD HOHENASCHAU na Bavarskem (in predstava z ujedami)

Komentiraj

Objavil/a saskia 18.05.2013 ob 19:21 pod ..., BAVARSKA, DOPUST in IZLETI

Tridnevni izlet po južnem Bavarskem smo nadaljevali z ogledom gradu Hohenschau.

Grad se nahaja v kraju Aschau im Chiemgau in smo ga zagledali že od daleč, saj se nahaja na vzpetini. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču in se peš podali proti vrhu. Prišli smo ravno prav za ogled predstave z orli in sokoli. Jaz sem bila najbolj navdušena, saj obožujem ptice v objektivu.

Za začetek slika gradu (iz njihove www-strani) kjer se lepo vidi prostor, kjer se predstava odvija:

Nekaj mojih fotografij:

Po končani predstavi smo si želeli ogledati še grad, ki pa je ob 15h že zaprl vrata za obiskovalce. Si pa privoščijo, res. Zato smo lačni in žejni odšli do bližnjega družinsko vodenega penziončka, kjer smo si privoščili odlične domače torte in kolače.

Več slik s tridnevnega izleta: https://sites.google.com/site/izletipookolici/chiemsee-in-okolica

  • Share/Bookmark

Impresivni WENDELSTEIN

Komentiraj

Objavil/a saskia 13.04.2013 ob 17:46 pod ..., BAVARSKA, DOPUST in IZLETI

V avgustu 2012 smo se odpeljali na ogled palače Ludvika II. Bavarskega na jezeru Chiemsee. Za ogled smo porabili cel dan, naslednji dan pa smo se z zobato železnico povzpeli na 1838 m visok WENDELSTEIN, ki se nahaja povsem na jugu Bavarske.

WENDELSTEIN je impresivni vrh s čudovitim razgledom na južno Bavarsko, na katerega vozi najstarejša nemška zobata železnica (modernizirana v devetdesetih). Družinska karta (63 eur) ni poceni ampak peš bi bilo kar predaleč.

Vstopna postaja se nahaja 1 km izven kraja Brannenburg, sama pot je dolga 7,6 km in v pol ure doseže 1200 m višinske razlike. Zgornja postaja se nahaja 1724 m/m od koder je lep razgled na sosednje vrhove in Avstrijo. Leta 1883 je bilo na vrhu zgrajeno postajališče z možnostjo prenočitve, leta 1889 pa cerkvica na skali »Schwaigerwand«.

Pod vrhom je zanimiva razgledna ploščad »Gacher Blick«.

Povsem na vrhu 1838 m/m se nahajata meteorološka postaja in observatorij. Oba sta za javnost zaprta, dovoljeno je iti le na razgledno ploščad s čudovitim razgledom na Bavarsko. Pot je vklesana v steno in je dobro vzdrževana.

Nekoliko pod postajo zobate železnice se nahaja jama, dobro oglaševana vendar ni čisto nič posebnega. Vstopnina je 2 €/os in mi je povsem jasno, zakaj piše, da jo mora videti vsak obiskovalec.

Dopoldne je zelo hitro minilo, pot nas je vodila na GRAD HOHENASCHAU in ogled predstave z ujedami.

Več slik na: https://sites.google.com/site/izletipookolici/chiemsee-in-okolica

Nazaj na GRADOVI LUDVIKA BAVARSKEGA – CHIEMSEE

  • Share/Bookmark

GRADOVI LUDVIKA BAVARSKEGA – CHIEMSEE

Komentiraj

Objavil/a saskia 31.03.2013 ob 19:23 pod ..., BAVARSKA, DOPUST in IZLETI

Le kdo si ne želi videti pravljičnega gradu Ludvika Bavarskega Neuschwanstein? Res fascinanten grad, ki krasi računalniška namizja, koledarje in puzzle… Poleg pravljičnega gradu si je Ludvik II Bavarski dal zgraditi še palačo na jezeru Chiemsee in dvorec Linderhof, vse seveda na Bavarskem.

Zato smo se konec avgusta tudi mi odločili za ogled južne Bavarske. Ker so si gradovi kar daleč narazen (nam najbližji je na Chiemsee, Linderhof je nad Garmischem, Neuschwanstein pa še nekoliko bolj zahodno) smo si tokrat ogledali samo palačo na otoku jezera Chiemsee in okolico jezera. Ostalo pa kdaj drugič…

CHIEMSEE (jezero)

Pot do Salzburga nam je že kar domača, zato je 2 uri vožnje hitro minilo. Do Chiemseeja je bilo še pol urce dlje. Za izhodišče smo si izbrali kraj Prien saj od tam najbolj pogosto vozijo trajekti, imajo pa tudi dovolj veliko parkirišče. Ob 11h smo bili tako že na ladji na poti na najbližji otok HERRENISEL. Karta za trajekt »Insel-rund-fahrt« za 2 odr. in en otrok do 15 let je bila 20,50 € (družinska za več otrok 22,60€), ogled Herrenchiemsee-ja se plača dodatno.

Na otok smo pripluli zelo hitro. Pred blagajno začuda ni bilo gužve, ogled »royal palace« pa smo imeli ob 12:15 v angleščini. Ogled je voden klasično, fotografiranje prepovedano (kakšen ukraden posnetek z mobilcem bi bil možen ampak zakaj le??). Vstopnina za odrasle 8 €, mladina do 18 let prosto. Nekaj fotografij je objavljenih na uradni strani

Nekaj o zgodovini in Ludviku II. Bavarskemu.

Zgodovina me ne zanima kaj dosti, gradovi še manj. Z ogledom kraljevske palače sem naredila izjemo, saj je Ludvik grad dal sezidati kot kopijo francoskemu Versaillu in zunanjost ne kaže bogastva notranjosti. Zunanjost je preprosta, bogatijo jo vrt z razkošnimi fontanami.

Ludvik II. Bavarski (1845-1886) v zgodovini ni bil pomemben kralj. V času njegovega vladanja (kralj je postal z 18. leti 1864-1886) ni imel vidnejše zgodovinske vloge. Je imel več problemov sam s sabo. Leta 1869 si je dal zgraditi dvorec Linderhof, v katerem je tudi bival. Istega leta je začel graditi tudi pravljični grad Neuschwanstein, ki je ostal nedokončan in v katerem je bival le kratek čas.

Leta 1878 je pričel z gradnjo palače Herrenchiemsee na otoku Herreninsel. Njegov navdih je bil francoski sončni kralj Ludvik XIV in palača v Versaillesu. Tudi palača Herrenchiemsee je ostala nedokončana, saj je prej bankrotiral. Opremljeno je bilo samo levo krilo (ali pa desno?) in še to ne v celoti. Kralj je bil za tiste čase čudak. Sicer inteligenten a nedružaben, preveč samotarski. Umetnik, ki je gradil palače v katerih ni živel in sobane v katerih ni prebival. Ogledali smo si spalnico v kateri nikoli ni spal, jedilnico v kateri je jedel sam in plesno dvorano v kateri nikoli ni bilo zabav. Ogromno denarja je porabil za dekoracijo sob, posamezen kos so delali tudi po več let. Modra spalnica s stekleno kupolo spominja na Luno. Po zgledu Sončnega kralja naj bi se poimenoval kot Lunin kralj. Danes bi bil zagotovo priznan dizajner, v 19 stoletju pa so ga proglasili za norega in mu le nekaj dni pred tragično smrtjo odvzeli prestol.

Muzeja in samostana na otoku Herreninsel si nismo ogledali. Po otoku je speljanih več »dolgočasnih« krožnih poti in sploh je bilo prevroče za kaj več kot do bifeja. Po ohladitvi smo ujeli trajekt na otok Fraueninsel.

Chiemsee meri skoraj 80 km2 (Blejsko 1,45 km2, Bohinjsko 3,3 km2) Ima tri otoke: Herreninsel, Fraueninsel in Krautinsel. Tretji je nepozidan in dostopen le z lastnim prevozom (jadrnic je več kot kjerkoli drugje).

Fraueninsel je lušten otok, vsekakor vreden ogleda. Na otoku je še vedno delujoč samostan in nekaj restavracij. Videti je bilo kar nekaj plažic in žal mi je bilo, da nismo s seboj prinesli dekce in košare z malico, bi bil prav prijeten piknik. Malce smo posedeli na obali in se nato odpravili na vrt ene od gostilnic. Za kosilo smo si privoščili solatni krožnik, kajti večerjati smo imeli namen v hotelu. Pot nazaj je bila preko pristanišča GSTADT, ki ga nismo ogledali saj gre za turističen kraj s hotelčki in penzioni. Začelo se je oblačiti, pot so nam krajšali preleti galebov.

PRINZREGENT, Marquarstein (nočitev)

Naporno bi bilo na Chiemsee iti samo za en dan in bi se morali zvečer utrujeni vrniti domov. Zato smo se odločili, da dvakrat prenočimo v penzionu po zmerni ceni. Cene na Bavarskem so v primerjavi s sosednjo Avstrijo višje. Preko Bookinga sem rezervirala sobo 10 km od jezera, kjer smo dobili B&B za 100 € / noč / 2+1 osebo. Penzion PRINZREGENT (v Marquarstein-u) ima sicer samo 2*, zasluži si vsekakor 3*. Hrana za zajtrk je bila res raznolika, tudi izbirčni smo se najedli. Večerja ni bila vključena v ceno, ker pa so bile vse mize zasedene smo sklepali, da se tu dobro je. In res je bilo tako, tudi drugi večer nismo iskali drugje. Cena glavne jedi (meso, krompir in solata) je bilo okrog 12€.

Naslednji dan pa na impresivni, 1838 m visok Wandelstein… KLIK

Več slik na https://sites.google.com/site/izletipookolici/chiemsee-in-okolica

  • Share/Bookmark

PTICE POZIMI

Komentiraj

Objavil/a saskia 24.02.2013 ob 16:43 pod ..., PTICE in ostala perjad

Ptičjo krmilnico imamo na vikendu. Pravijo, da je treba ptice krmiti redno vsak dan, saj se drugače zmedejo in ne prihajajo redno. No, naše ptice so vzgojene drugače, hrano dobijo vsako soboto in to očitno vedo. Na žalost so zelo boječe in jih lahko fotografiram samo skozi kuhinjsko okno.

SINIČKE so najbolj pogoste obiskovalke krmilnice. Več vrst jih je:

VELIKA SINICA (Parus major) je najštevilčnejša in največja vrsta siničk, saj meri do 15 cm. Samec in samička sta si zelo podobna, razlikujeta se po velikosti, samček ima tudi bolj izrazito prečno črno črto po trebuščku.

MALA SINICA oz. MENIŠČEK (Periparus ater) je dosti manjša in nekoliko spominja na veliko sinico, le barve ji manjkajo.

PLAVČEK (Cyanistes caeruleus) je zelo podoben veliki sinici, nekoliko manjši (12-13 cm) a nezamenljiv saj ima lepo modro kapico.

MOČVIRSKA SINICA oz. MUSA (Parus palustris) nekoliko spominja na malo sinico, vendar je manj pisana in ima bleščečo črno kapico. Z močvirjem nima veze, živi v mešanih gozdovih. Zamenljiva je z gorsko sinico, ki ima daljšo mat-črno kapico in se nahaja predvsem v višjih legah.

ČOPASTA SINICA (Lophophanes cristatus) je še ena manjših siničk, ime je dobila po razpoznavnem čopku na glavi.

DOLGOREPA SINICA (Aegithalos caudatus) je zelo drobčkana a z repom meri 15 cm, od tega je rep dolg 8-9 cm. Ima zelo kratek kljun in ji sončnična semena ne dišijo. Raje ima manjša semena in loj. Ena redkih siničk, ki se pogosto prehranjuje v skupini.

Nekoliko manj pogosti gostje na mojem vrtu so ščinkavci:

ŠČINKAVEC (Fringilla coelebs) je lepih barv, medtem ko je ščinkavka bolj dolgočasna sivorjava. Meri okrog 15 cm.

ČIŽEK (Carduelis spinus) – tudi tu je razlika med spoloma več kot očitna. Je rumeno-zelen z medlo-črno čepico, samička pa ima bolj svetel progast trebušček. Nekoliko manjši ptiček, okrog 12 cm.

ZELENEC (Carduelis chloris) – po obliki in velikosti nekoliko spominja na ščinkavca, po barvi pa na čižka. Jaz ju ločim, ker zelenec nima črne kapice in ima močan kljun.

LIŠČEK (Carduelis carduelis) – je ena najbolj pisanih ptic, z značilno rdečo liso čez oči pa je nezamenljiv.

Po deblu pa skakljata dva:

BRGLEZ (Sitta europaea) je edini ptič, ki pleza po deblu z glavo navzdol. Pogosto ga je videti v paru.

DOLGOPRSTI PLEZALČEK (Certhia familiaris) in kratkoprtsti plezalček sta si zelo podobna. Dolgoprsti ima daljši zadnji krempelj in bolj izrazito nadobrvno liso.

Za konec pa še:

TAŠČICA (Erithacus rubeculaje), izrazita samotarka saj se ne mara se družiti z drugimi taščicami. Le kdo je ne prepozna?

Zgodilo pa se je tudi, da se je v večjo ptičjo hišico “naselila” veverica. Del semen je pojedla, del pa jih zakopala v vrtu, kjer so pomladi zrastle sončnice.

V veliko pomoč pri prepoznavanju in poimenovanju ptic so mi bile strani:

http://www.gnezdilnice.si/index.php?path=ptice

http://www.ptice.si/index.php?option=com_wines&Itemid=45

http://www.naturephoto-tone.com/

  • Share/Bookmark

VELIKA PLANINA

Komentiraj

Objavil/a saskia 18.11.2012 ob 15:31 pod ..., DOPUST in IZLETI, SLOVENIJA

Izlet na Veliko planino je lep v vseh letnih časih, če je le vreme lepo. Najenostavneje se pride z gondolo. Za malo manj lene pa priporočam hojo.

Z avtom se da pripeljati kar visoko. Sledi je hoja strmo v hrib. Ne vem kako dolgo, nisem gledala na uro. V manj kot pol ure sem prisopihala do točke, ko sem vedela, da sem skoraj že “tam”. Ko sem zagledala prve hiške je bil trud poplačan, čeprav sem bila šele na pol poti. Kajti vse ostalo je bilo prehojeno z užitkom.

Zelo sem pogrešala panoramsko karto, da bi videla kje sem in kam moram it. Pot do pastirskega naselja je bila kar dolga. Malce gor, malce dol. Upala sem, da bo tam kakšna koča, da si odpočijem. Pa je ni bilo… Sami prazni stanovi… Tako lep dan, planina pa povsem prazna.

Prehodila sva že vso Veliko planino, odšla sva še do kapelice Marije Snežne in nato domov.

VEČ SLIK IN BESED NA STRANI: sites.google.com/site/izletipookolici/velika-planina

19. oktober 2012

  • Share/Bookmark

Po Beljaški alpski cesti na Dobrač (Avstrija)

Komentiraj

Objavil/a saskia 15.09.2012 ob 20:15 pod ..., AVSTRIJA, DOPUST in IZLETI

Dobrač se mi je vedno zdela neugledna gora vidna takoj, ko smo se pripeljali čez Koren. Naključje pa je hotelo, da sem jo videla še z druge, lepše strani. Najraje imam hribe, ko se lahko čimvišje pripeljemo in v Avstriji je za take pohodnike odlično poskrbljeno. Če niso zgradili zobate železnice ali gondole pa imajo alpsko cesto. Tako je tudi nad Beljakom. Beljaška alpska cesta vodi skoraj pod vrh gore Dobrač in ima vmes več urejenih postankov z razgledom. Seveda je potrebno plačati cestnino (14 €/avto), kar je v Avstiji povsem običajno in je tudi zagotovilo, da je cesta v odličnem stanju. Beljaška alpska cesta je opremljena z 11. parkirišči (P1-P11) na katerih so urejene razgledne točke.

Najprej smo se ustavili na P2 (862 m/m) z razgledom na Villach in okoliška jezera.

Na P4 (1020 m/m) naj bi videli Karavanke naše Julijce. Naj bi…. ker je bilo precej vrhov v oblakih. Nič hudega, tudi tu imajo panoramsko karto.

Na P6 (1483 m/m) sta dve zanimivi točki:

1.) Alpski vrtovi – ljubitelji apskih cvetic smo si to morali ogledati. Pa smo bili malce razočarani, kajti skoraj vse namreč cveti spomladi.

2.) Razgledna ploščad – le kako bi šlo pri avstrijcih brez adrenalinske razgledne ploščadi?? Ploščad leži nad 400 m globokim prepadom, ki je nastal s podorom gore ob potresu leta 1348. Odlomilo naj bi se jo 150 mio m³ materiala. Področje se imenuje Rdeča peč oz. Rote Wand

Parkirišče pod Dobračem. Vrh Dobrača je 2167 m/m. Iz parkirišča je to uro in pol hoje v breg po ovinkasti in trdi makadamski poti. Nikar pozabit palic!

Do TV stolpa je še nekako šlo, predvsem zaradi fotografiranja, saj se stolp pokaže tik pod vrhom. Čisto na vrh pa nisem zmogla zaradi velikega žulja… Če bi vedela, da je tik za stolpom čudovita planinska koča, potem bi zagotovo šla še malce naprej. Žal pa je koča povsem skrita.

Ob povratku nas je spremljala megla, kar je bilo pravzaprav tudi lepo.

več fotografij tukaj: https://sites.google.com/site/izletipookolici/dobratsch

  • Share/Bookmark

FUERTEVENTURA – 4.

Komentiraj

Objavil/a saskia 17.08.2012 ob 21:31 pod ..., DOPUST in IZLETI, KANARSKI OTOKI, ŠPANIJA

Za konec še nekaj fotografij iz Fuerteventure:

ALOE VERA – Aloe Vera Barbadensis je na Kanarskih otokih razširjena rastlina, na Fuerteventuri jo gojijo na severu otoka. V Olive smo obiskali smo celo “muzej aloe vera”, čeprav je bolj trgovina kot muzej, v vseh večjih krajih imajo trgovine in ponekod celo outlete. Od agave se aloa loči po tem, da agava po cvetenju propade, aloa pa ne.

OTOK, KJER NIMAJO DEŽJA IN NE REK, pa je bilo povsod videti cevi za zalivanje in nisem sem imela občutka, da bi bilo zalivanje in tuširanje prepovedano, kot je to pri nas. Le kako jim to uspe? Na sliki cvetoč hudournik v Pajari.

CESTE IN KROŽIŠČA – ceste so lepo asfaltirane, namesto križišč pa lično urejena krožišča

PAPAS ARRUGADAS & MOJO OMAKA – Najbolj znana kanarska jed na Fuerteventuri je Papas Arrugadas. Po domače je to krompir v oblicah, torej v slani vodi kuhan krompir z olupkom; prvotno so ga kuhali kar v morski vodi; zakaj pa ne? Omaka MOJO pa je tipična kanarska omaka, rahlo pekoča in jo ponudijo k skoraj vsaki jedi. Obstajata rdeča in zelena omaka.

KANARSKA PALMA – Phoenix canariensis; V novicah, ki izhajajo v nemščini smo prebrali, da znajo biti palme tudi nevarne. Junija 2012 se je pod močnim vetrom zlomil vrh palme in pod svojo težo ubil nemškega turista, drugega pa hudo ranil. Vzrok so bili škodljivci v palmi in zato so v vse bolne palme našpricali zdravilo in jih označili.

VEVERICE si zaslužijo več prostora na tem blogu, saj so mi zelo prijazno pozirale, nas zabavale in …

… nam jedle ‘z roke, …

… najraje oreščke in kumare

GALEBI so nas spremljali ob plaži, težko jih je ujeti v objektiv, saj običajno ne hodim s fotoaparatom po plaži

BOGATO RASTJE predvsem ob hotelih in mestnih nasadih

DOOOOOLGA PLAŽA kjer komentar ni potreben

BREZ KAJTANJA in SURFANJA na Fuerteventuri ne gre

in

in

MIVKA in vsak dan nove sledi, ki jih voda izbriše a spomini ostanejo

Če se bom na Fuerteventuro vrnila, bom šla v Morro Jable. Tam mi je bilo najbolj všeč.

PS: na EP v nogometu (Poljska-Ukrajina 2012) so zmagali ŠPANCI. takole so se naši natakarji, ki so si ta večer vzeli prosto

  • Share/Bookmark

FUERTEVENTURA – 3.

Komentiraj

Objavil/a saskia 13.08.2012 ob 19:56 pod ..., DOPUST in IZLETI, KANARSKI OTOKI, ŠPANIJA

Danes nekaj na temo “PLAŽE na Fuerteventuri”

Fuerteventura je prevetren puščavski otok, nerodoviten in malo poseljen, obkroža ga 150 čudovitih peščenih plaž na 340 km dolgi obali. Predvsem so to plaže z zlato rumeno mivko, le nekaj malega je črnih plaž. SONCE, MORJE, PLAŽE IN VETER so tako značilnost otoka, ki je priljubljen tako pri ljubiteljih vodnih športov kot sta surfanje in kajtanje, kot pri dopustnikih, ki iščejo predvsem mir in sprostitev.

Peščina na severu otoka je nekaj posebnega. JANDIA (polotok na področju na J-JV otoka) pa je najbolj prepoznavna prav po čudovith plažah. Najbolj znana je 20 kilometerska peščena plaža PLAYA DE SOTAVENTO (predvsem po zaslugi kite in surf centrov Rene Egli). Nasproti nje se na severu polotoka nahajata PLAYA DE COFETE in PLAYA DE BARLOVENTO, ki pa sta dosegljivi predvsem po morju.

Tale slika je iz kataloga www.rene-egli.com:

V tednu, ko smo bili tu, je bila laguna žal suha. Morje jo zalije glede na luno do 1 m visoko (tabela je objavljena na njihovi internetni strani) in zagotovo je pogled takrat lepši. Večji problem na tem področju je veter, ki je pihal vsak dan od 6-7 boforov (pod 5 najbrž nikoli ne pade) kar je omogočalo kajtanje in surfanje le najboljšim.

Nekaj utrinkov s pohajkovanja po tem delu plaže Sotavento:

Z avtom na jug otoka

Za ogled južnega dela smo si vzeli cel dan. Pa ne zato, ker bi bilo toliko za videti. Ogledali smo si samo Morro Jable in tam ostali na celodnevnem kopanju. Vse ostalo področje Jandie nam je bilo nedosegljivo, saj poti znotraj narodnega parka Jandia niso asfaltirane. Zavarovalnica ne krije poškodb nastalih na neasfaltiranih cestah in nismo upali tvegati. Zato si najlepše plaže Cofete nismo niti ogledali.

Bili smo presenečeni nad izgradnjo avtoceste, ki je predstavljala večji del 20-25 km dolgega odcepa od Costa Calme do Morro Jable. Zakaj jo gradijo ravno na najbolj odročnem področju otoka ne vem; drugod po otoku so ceste zavidljivo lepo asfaltirane, nikjer pa ni avtocest.

MORRO JABLE je bila nekoč majhna vasica stisnjena v soteski “barranco del Ciervo”, danes pa je poseljena s hoteli in apartmaji, restavracijami in vsem, kar paše zraven turističnega naselja. Je edini večji kraj povsem na jugu polotoka Jandia. Pokrajina pripada Narodnemu parku de Jandia. Pravzaprav je to naravni rezervat na 140 km2 s čudovito pokrajino in redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Da je vse še bolj nedostopno je tu še najvišji vrh otoka, 807 m/m visok Pico de la Zarza.

Najlepše kar Morro Jable ponuja je čudovita plaža s kristalno čistim morjem. Pika na i pa je posedanje v kafiču ob promenadi z razgledom na to plažo in mimoidoče sprehajalce.

Za konec pa še najlepši opis otoka, ki sem ga našla na www.marcopolo.si:
Gole rjave gore, puščavske kamnite ravnine, nič zelenega, nič dreves le kaktusi in pritlikavo grmičevje, ki ga objedajo posamezne koščene koze… to je kar boste videli na poti po otoku. Tu lahko najdete svoj mir, srčnost prebivalstva in lepoto narave. Nikjer v Evropi ne boste našli lepše, svetlejše in tako dolge čudovite mivkaste plaže, kot je na tem vzhodnem kanarskem otoku.
Če želite občudovati raznoliko vegetacijo, odkrivati kulturne spomenike in se sprehajati po razburljivih promenadah potem Fuerteventura ni pravi kraj za vas. Če pa želite biti očarani z sanjskimi plažami, če ljubite morje in uživate v vodnih športih, če vam je všeč prvobitnost in vam osebni prostor pomeni več kot pisano, gosto in napolnjeno počitnikovanje, pa boste na Fuerteventuri gotovo odkrili svoj raj. Neskončne bele in zlato peščene plaže obljubljajo dopust kot iz slik.

… SE NADALJUJE …

  • Share/Bookmark

FUERTEVENTURA – 2.

Komentiraj

Objavil/a saskia 21.07.2012 ob 19:29 pod ..., DOPUST in IZLETI, KANARSKI OTOKI

SEVERNI DEL FUERTEVENTURE (MAXORATA)

Kanarski otoki so vsekakor zanimivi za dopustovanje poleti. Čeprav sezona traja celo leto je špica v juliju in avgustu saj so takrat temperature dosti nižje kot v Sredozemlju (in pri nas). Pa še kopanje v morju je v tem času nekaj povsem običajnega.

Teden dni počitnic je malo in zelo hitro mine. A bi bilo preveč enolično ostati na plaži pred hotelom in se samo sončiti in kopati. Cenovno je bilo na Fuerteventuri vse dražje, kot na Tenerifah, tako je bilo tudi pri najemu avtomobila. Za 2 dni smo rentali Focusa (90 eur + bencin po 1€ za liter) in si en dan ogledali severni del in drugi dan južni del otoka.

Enostaven a uporaben zemljevid Fuerteventure:

Podrobnejši zemljevid z reliefeom najdete NA TEJ STRANI

cestne razdalje OD COSTA CALME DO:
CORRALEJO = 95 – 100 km
PUERTO DE ROSARIO = 65-70 KM
LETALIŠČE = 62 km
MORRO JABLE = 25 km

IZLET NA SEVERNI DEL OTOKA smo pričeli v Costa Calmi in se ustavili v Pajari, Betancouriji, La Olivi in na končnem cilju v Corraleju. Pot ima sicer slabih 100 km in zelo lepo asfaltirano cesto a je polna ovinkov in marsikje ne dopušča največje dovoljene hitrosti 90 km. Nekaj postankov smo naredili tudi na cestnih odsekih z oznako “panoramablick”, sicer pa smo se vozili turistično lep počasi.

Costa Calma – La Pared = 7,5 km.
Tu je bil načrtovan prvi postanek, La PARED je meja med severnim (Maxorata) in južnim (Jandia) delim otokom, njena značilnost so obsežne sipine. Plaža na jugu (p. del Vejo Rey) ima zlato mivko, na severu (p. de la Pared) pa črno. V kraju se nismo ustavili, saj je bilo ob glavni cesti slabo označeno kje se zavije, nazaj se seveda nismo vozili.

Pared – Pajara = 23 km
Najlepši del otoka se mi je zdel gorati predel okrog Pajare. Gole a vseeno čudovite gore vulkanskega izvora so v jutranjem soncu nudile čudovit pogled. “PAJARA je stara vasica s cerkvijo iz leta 1684, je najlepša vas na otoku, senčna, cvetoča in urejena.” To sem prepisala in turističnega vodiča. V resnici pa … neko selo, nič posebnega.

Med Pajaro in Betancurijo vodi panoramska pot, pravzaprav je to 16 km ovinkov. Glede na to, da na cesti ni bilo dosti prometa ti ovinki niso bili problematični in je bila to ena lepših poti.

BETANCURIA je bilo davno nekoč glavno mesto otoka. Danes je to zelena oaza sredi čudovito puste pokrajine, vas v kateri se je čas ustavil. Vas o kateri v vodičih ne piše nič lepega, nam pa je bila všeč, mogoče tudi zato ker smo ravno tu našli čudovit barček.

Betancuria – La Oliva = 33 km
Na poti do La Olive je vasica TEFIA, z značilno rekonstrukcijo tradicionalne otoške kmečke hiše. Smo si jo ogledali kar od daleč. Bolj so me fasicinirali mlini na veter, ki naj bi jih bilo na otoku veliko, jaz pa nisem videla še nobenega. In ko sem zagledala prvega sem bila prepričana, da bo tudi edini. Se je bilo treba zapeljati do njega, narediti fotko in … potem jih je bilo videti še veliko…. Sem mislila, da bo tako kot s kozami (o tem kasneje).

LA OLIVA – je upravno središče najsevernejše občine otoka (Fuerteventura ima 6 občin). Značilnost kraja je ruševina Casa de los Coronelos (hiša polkovnikov) iz 18 stol. Od 1709 je bil kraj vojaško središče otoka. Prijetna vasica je menda priljubljena turistična izletniška točka. Leži pod vulkanskih stožcem Montana de Escantraga (529 m/m), imenovano tudi Volcan de la Oliva. 16 km (20 min) iz Corraleja.

La Oliva – Corralejo = 17 km
CORRALEJO na severu otoka je priljubljen pri britanskih turistih (medtem kot imajo Nemci za svoje področje na polotoku Jandia). Turistično naselje je nastalo okrog majhnega trga in pristanišča, kar je tudi edino vredno ogleda. Ostalo pa… kockaste hiše in preveč prometa. Mesto Corralejo me je razočaralo, upala sem, da bodo sipine izpolnile moja pričakovanja.

Iz Corraleja vozi trajekt na sosednji otok Lanzarote. Le 3 km pa je oddaljen otok LOS LOBOS. Ožina El Rio med Fuerteventuro in Los Loboso je bogata z vodnim življenjem, mali raj za potapljače in izlete z glass-bottom ladjico.
LOS LOBOS je neposeljen otoček, naravni rezervat, otok miru in čiste neokrnjene narave. Tu živijo le redke rastlinske in živalske vrste, prilagojene na veliko slanost saj na otoku le redko pade dež. Otoku so dali ime tjuljnji (lobos del mar), ki so v preteklosti tu domovali.

Največja značilnost tega področja so sipine v narodnem parku Parque Natural de las Dunas de Corralejo z 10 km dolgo peščeno plažo in sipinami (sipine = dunas), ki so zakonsko zaščitene in kjer je prepovedano graditi. Razen dveh hotelov, ki sta tam najbrž od prej, je vsa pozidava z apartmaji na obrobju teh sipin. Plaža na sipinah je nekaj posebnega, saj sega do kamor seže oko. Zaradi svetle barve mivke je tudi barva morja karibsko modra in je res vredno se ustaviti tukaj. Čez sipino je speljana cesta, parkira se kar ob njej.

In nazaj v Costa Calmo:

Čez sipine po panoramski cesti do Puerto del Rosario = 33 km

PUERTO DE ROSARIO (Portorož) je glavno mesto otoka. Sem prebrala, da je za turiste precej neprivlačno in zato smo se ga izognili po obvoznici speljani okrog mesta. Ker smo se po cesti mimo letališča čez pokrajino MALPAIS CHICO in MALPAIS GRANDE že peljali smo se odločili iti po cesti skozi Antiguo. V vasi se nismo ustavljali, občudovali smo pokrajino lavinih polj, vulkanskih stožcev in mlinov na veter.

Ves čas poti sem z očmi iskala koze. KOZA je namreč simbol otoka. Blagovna znamka. Ima celo spomenik. Pa sem videla 3 koze na prostosti samo prvi dan ob prihodu iz letališča in kasneje v enem zavetišču za koze ob cesti pri Gran Taralaju. Vendar smo šli ravno tam tako hitro mimo, da ni bilo možno narediti postanka. Koz naj bi bilo več kot vseh prebivalcev otoka. Ampak se očitno ne nastavljajo pred fotoaparate turistov.

Tik pred Costa Calmo smo se ustavili še na eni redkih črnih plaž na otoku. La Lajita. Tipična kanarska plažica, neprivlačna v primerjavi s Sotavento de Jandia ali Cofete.

… SE NADALJUJE z ogledom južnega dela otoka …

  • Share/Bookmark

FUERTEVENTURA – 1.

Komentiraj

Objavil/a saskia 14.07.2012 ob 21:58 pod ..., DOPUST in IZLETI, KANARSKI OTOKI, ŠPANIJA

Na vprašanje »kam letos na dopust ?« smo letos kaj hitro našli odgovor: Kanarski! Lani smo bili na Tenerifah, torej sta ostala na izbiro dva malce drugačna: Lanzarote in Fuerteventura. Prvi je lepši in zanimivejši kar se tiče pokrajine in narave, drugi slovi po dolgih, lepih, peščenih plažah. Ker se je Lara odločila, da bi kajtala je bila odločitev na dlani: FUERTEVENTURA.

Kot vsako leto sem tudi letos rezervirala termin v prvem tednu počitnic. Tako smo 26. 6. nekaj pred 12. uro poleteli iz Salzburga proti Lanzarotam, po 4-ih urah letenja pa nas je polovica potnikov nadaljevalo let na Fuerteventuro.

Na Fuerteventuri sta dva večja turistična kraja: Corralejo na severu in Morro Jable oz. Jandia na jugu.
Corralejo je priljubljen pri angleških turistih, katerih obnašanje mi ni preveč všeč, tudi mesto samo mi nekako ni sedlo kot dopustniški cilj. Morro Jable je čisto na jugu otoka, zelo nemški. To mi je bilo bolj všeč, vendar je kar 20 km oddaljen od kite-centra šole kajtanja Rene Egli. Zato je bila odločitev jasna: COSTA CALMA, ki leži tik ob plaži Sotavento.

In hotel? Bi all inclusive ali raje ne? Bi hotel verige H10 ali SBH? Na koncu smo izbrali hotel SBH COSTA CALMA PALACE, z najboljšo lego sredi mesta in ki je imel na Tripadviserju najboljše ocene. Hotel je povsem izpolnil naša pričakovanja. Ob bazenu nikoli niso bile potrebne “rezervacije” ležalnikov, ni bilo kričavih otročajev, hrana je bila več kot odlična.

COSTA CALMA je miren turistični kraj. Pravzaprav to že izdaja njegovo ime: COSTA CALMA = MIRNA OBALA. Starega mesta ni, lokacija je postala zanimiva leta 1977 ko so začeli ob peščeni obali graditi prve hotele. Sredi devetdestih je postal pravi turistični kraj restavracijami in trgovinami in vsem kar paše zraven. Pravzaprav je to s hoteli poseljena obala, tipične promenade za večeri sprehod ni, ker se vsi sprehajajo ob obali…. Zato je bilo zvečer kar malce dolgočasno saj ni bilo nočnega življenje in tudi nekatere trgovine so se zapirala že ob 21h.

Največja aktraktivnost kraja je zagotovo bližina najlepše plaže otoka, imenovane SOTAVENTO. Konstanten severni veter in nizki valovi so magnet za surfarje in kajtarje, dooooolgaaaaa peščena plaža pa za jutranji ali večerni tek ali samo sprehod. In ravno zato smo se odločili, da bo COSTA CALMA naš počitniški cilj. Žal nikjer ni pisalo, da zares močnoooo piha, če ne s kopna, pa z morja; sicer pa bi bilo brez vetra nevzdržno vroče, saj ob plaži ni nobene naravne sence. Zelo prijetno se je bilo po zajtrku sprehoditi po čudoviti peščeni plaži, na poti nad pečinami pa so nas vedno pričakale ljubke veverice. Tako smo preživeli čudovit teden.

… SE NADALJUJE …

  • Share/Bookmark

Blejsko jezero z male Osojnice

Komentiraj

Objavil/a saskia 3.06.2012 ob 18:41 pod ..., BLED, DOPUST in IZLETI, SLOVENIJA

Najlepši pogled na Blejsko jezero je zagotovo iz 685 m visoke MALE OSOJNICE. Priti tja gor pa ni tako enostavno, saj je pot slabo označena.

Osojnica je najlažje dostopna iz Zake, oz. nekaj sto metrov pred Zako je ob cesti smerna tabla Osojnica/Ojstrica, to pa je tudi vse. Do vrha vodi več poti, vse pa vodijo skozi gozd.

Prva pot: če zavijete levo, mimo table »Sobe« se pride na pot, ki vodi najprej na Malo Osojnico. Ozka gozdna pot je lepo urejena, na posameznih odsekih z ograjo, tik pred vrhom pa strme stopnice. No, po tej poti grem jaz običajno nazaj dol.

Trud je poplačan z lepim razgledom, vendar to še ni pravi vrh Male Osojnice, je treba še malo višje.

Druga pot vodi naravnost, je dokaj široka in dokaj strma. Po 20 min hoje se odcepi na Osojnico in Ojstrico. Osojnici sta dve, Mala in Velika. Markiranih poti pa spet veliko. Je treba imet kar srečo, da pridete takoj do Male Osojnice, izgubiti pa se tudi ne da.

In potem razgled kot iz razglednice. Kot slika za v katalog. In klopca za počitek in užitek.

Prvič sem bila na Osojnici jeseni 2009 in od takrat se, razen vremena, ni čisto nič spremenilo: https://sites.google.com/site/saskia02/bled—osojnica

  • Share/Bookmark

DOMAČE TESTENINE

Komentiraj

Objavil/a saskia 13.05.2012 ob 10:47 pod ..., KULINARIKA, TESTENINE

oz. DOMAČI ŠIROKI REZANCI.

Domače testenine so zares enostavne za pripravo iz zelo okusen obrok, neprimerljiv s katerimikoli kupljenimi testeninami.

Za 2 osebi potrebujemo: 2 jajci in 20 dag ostre moke.
Za 3 osebe ali 2 zelo lačni potrebujemo: 3 jajca in 30 dag ostre moke.
Za 4 osebe potrebujemo: 4 jajca in 40 dag moke.
… itd …

V skledi moko in jajca stepam tako dolgo, da se dobro premešata in lahko nadaljujem z ročnim gnetenjem brez pacanja. Pravzaprav ne dam vse moke, sploh, če so jajca manjša je 10 dag preveč. Gnetem nekaj minut, kajti moka mora narediti tisti lepek, da testenine ne bodo razpadle. Dokler testo ne postane voljno in prožno. Da sledi moke niso vidne in se ne lepi na pult. Da je tako, kot plastelin Play-Doh.

Aja: na sol nisem pozabila. Je ni potrebno dodat niti za ščepec, ker se bodo testenine kuhale v osoljeni vodi. Lahko pa dodate pisan poper, predvsem za lepši izgled.

Kepo testa zavijem v folijo in dam počivat v hladilnik za 1 uro.

Manjšo količino (za 2 osebi) zvaljam naenkrat, večjo razdelim na 2 dela. Ročno valjanje gre malce težje od rok, treba je biti potrpežljiv pa gre. Razvaljam čimbolj natanko, kajti testenine se pri kuhanju podvojijo. Tako v debelino kot v širino. Zato so za mezinec široki rezanci dovolj široki.

Narezane testenine lahko na počakajo ali pa jih skuham kar takoj. V dovolj velikem loncu s slanim kropom se kuhajo nekaj minut, odvisno od debeline.

Česnova omaka

Medtem ko se kuhajo v veliko ponvi segrejem česnovo maslo, dodam malce olivnega olja in sveže stisnjenega česna. Samo toliko, da se maslo stopi in česen zadiši po kuhinje. Stresem odcejene testenine, pomešam in postrežem.

S tartufi

V ponvi segrejem maslo s tartufi (ki ga kupim v Italiji, pri nas ga ne dobim). Maslo je dovolj aromatično in da nežen okus po tartufih.

Pa dober tek.

  • Share/Bookmark

NJOKI (enostavni in zelo dobri)

Komentiraj

Objavil/a saskia 25.03.2012 ob 12:45 pod ..., KROMPIR, KULINARIKA

Recepti za njoke so si različni a hkrati zelo podobni. Idejo za “moje” njoke sem našla v knjigi Saša Veronika: Na konici noža. To ni kuharska knjiga, je le knjiga idej in nasvetov.

“Z malo vode skuhamo olupljen krompir” … za 3 lačne sem vzela 4 krompirje, jih olupila in narezala na koščke. Sorta krompirja pa… Slovenci smo ponosni na svoj krompir, ki se kao ne razkuha, ampak tak je le, če ga ne kuhamo predolgo. Vsaj moja sorta je točno taka in za njoke zelo uporabna.

“Kropir se skuha z žafranom, da dobi lepo barvo” … žafran je drag, uporabila sem kar žafraniko, malo večji kupček na dlani sem drobno zdrobila v soljeno vodo s krompirjem, zaradi vonja pri kuhi sem dodala tudi vejico žajblja. Vodo, ki je ostala od kuhanega krompirja sem kasneje uporabila za omako pri kotletu.

“Ko krompir pretlačim, dodam moko in oljčno olje, ščepec sladkorja, malo soli in jajce” … Koščki krompirja so se ravno prav skuhali, da so se še vroči fino zmečkali. Med ohlajene krompirjeve “žgance” sem dodala 2 jajčka in dobila lepo maso, kateri sem postopoma dodala toliko moke, da je sem to izredno rahlo maso lahko gnetla z roko. Preveč rahlo testo pomeni, da njoki med kuho lahko razpadejo, mora biti ravno pravšnja, da se iz nje naredi rahel svaljek debeline 2. prstov. Svaljek sem z nožem narezala na njoke in dva kar takoj vrgla v krop, da sem videla, če je testo pravo.

“Njoki so kuhani takrat, ko prilezejo na vrh osoljenega kropa, vreti ne smejo, tople njoke kar se da previdno zmešamo z omako” … Knjiga ponuja še dva nasveta za omako, jaz sem svoje kuhane njoke pobrala s penovko in jih še minutko-dve popražila na maslu s česnom, dodala sem še nekaj svežega žajblja, ki je kasneje z večino česna ostal v ponvici.

Postrežejo se lahko z dodatkom grobo mletega mešanega popra, mogoče z naribanim sirom. Po želji, vendar dodatki ne smejo “preglasit” nežnega okusa krompirjevih njokov.

foto: čisto sem pozabila naredit fotko kuhanih domačih njokov, niso bili kaj dosti drugačni od teh na sliki iz Saurisa, le malo bolj rumeni in nekoliko večji:

  • Share/Bookmark

ZAMRZNJENO BLEJSKO JEZERO

Komentiraj

Objavil/a saskia 18.02.2012 ob 23:33 pod ..., BLED, SLOVENIJA

Letošnja mrzla zima je zamrznila blejsko jezero tako na debelo, da sem se tudi jaz opogumila in se sprehodila po ledu. Nekaj fotografij:

sprehajalci

drsalci

šlauh za reševalce

otok, grad in cerkev

peš na otok

ali pa s kolesom

vrsta? ne, ni bila vrsta na na otok

od daleč sem gledala zakaj taka “vrsta”, v resnici pa so se le vsi ustavljali in tuhtali kako naj pridejo čez razpoko

je sploh varno prečkati?

je, pa ni. ampak nekako je treba prit čez

po jezeru je bilo videti polno “groznih” stikov in razpok

gornja plast ledu se je že začela topiti

saj ne vem, ali je ta uhojena pot varna ali ne?

pogled proti soncu

ljudje pa so kar prihajali in prihajali

ni pa bilo neke hude gužve

nekateri so si privoščili malce več adrenalina in so klepatali prav ob robu

z gradu pa je pogled nekaj posebnega

Za konec pa še fotografij račk, ki jim je led omejil možnosti plavanja

in kužek, ki mu na ledu ni bilo tako zelo všeč

in seveda, ni Bleda brez kremšnite; tale je (bila) edina taprava, blejska

  • Share/Bookmark

MAFINI

Komentiraj

Objavil/a saskia 12.02.2012 ob 14:22 pod ..., KULINARIKA, SLADKO

MAFINI Z OVSENIMI KOSMIČI in SADJEM so res enostavni za pripravo in zelo, zelo dobri.
Osnovni recept vsebuje višnje, zelo dobro pa izpade tudi z ribezom.

Potrebujemo:

200 g višenj ali drugega kiselkastega sadja

250 g moke
60 g ovsenih kosmičev
1 kavna žlička mletega cimeta
2 kavni žlički pecilnega praška
1/2 kavne žličke sode bikarbone
malce soli

2 jajci
150 g masla (segrejemo in ohladimo, da še ostane tekoče)
150 g sladkorja
1 zavitek vanilijevega sladkorja
200 jogurta (ali kisle smetane)

1. odtajajmo sadje; ne sme biti zamrznjeno, ker drugače “zamrzne” tudi sicer tekoča masa in se je ne da polnit v modelčke

2. pečico segrejemo na 180 °C, pripravimo papirčke ali modelčke za mafine, za srednje velike jih rabimo 12-16

3. v skledi zmešamo suhe surovine: moko, ovsene kosmiče, cimet, pecilni in sodo bikarbono (če je nimamo pa malo več pecilnega), ščepec soli.

4. v drugi skledi zmešamo mokre surovine: žvrkljamo jajca, dodamo sladkor, vanilijev sladkor in tekoče maslo, nato še jogurt.

5. mokre surovine dodamo suhim, hitro premešamo in dodamo odcejeno sadje. mešamo samo toliko, da se sadje enakomerno porazdeli.

6. napolnimo modelčke do 3/4

7. damo spečt, na 180 °C od 20-25 minut

8. spečeni počivajo 5 min, nato jih vzamemo iz modelčkov in posipamo s sladkorjem v prahu

9. dober tek!

Recept iz delove priloge Ona; http://www.delo.si/clanek/71582

  • Share/Bookmark

PIŠKOTI DOMAČI PRIJATELJ

Komentiraj

Objavil/a saskia 12.02.2012 ob 13:55 pod ..., KULINARIKA, SLADKO

Najraje pečem čisto enostavne sladice. Zagotovo so ena takih piškoti s čudnim imenom “Domači prijatelj”. Od kot to ime ne vem… sem pa na Kulinarika.net našla zelo enostaven recept, po katerem sem spekla zares dobre piškote.

Zmešamo po vrstnem redu:
2 jajci
14 dag sladkorja
14 dag moke

in dobimo pocasto lepljivo zmes kateri umešamo
14 dag orehov (predhodno sesekljeni) in
14 dag rozin (na pol prerezane) ali podobnega suhega sadja (brusnice, suhe višnje)
ščepec soli

Zelo gosto zmes s pomočjo dveh žlic polagamo na s peki papirjem obložen pekač. Pečemo 20 min pri 180°C. Še tople narežemo na za mezinec debele rezine, ohlajene hranimo v zaprti posodi zelo dolgo. No to zadnje nisem testirala, ker jih je prej zmanjkalo.

Ko je spečeno izgleda takole:

Recept je zagotovo zelo star, saj je 14 dag ena unča, in od tod tudi te smešne količine. Vendar niti v Slovenski kuharici iz leta 1902, niti v Spretni kuharici iz leta 1910, niti teh piškotov. Pa saj ni važno, glavno, da so dobri in da za peko ne porabimo več kot uro časa.

ps1: orehe sem popražila v ponvi. potem je zagotovo ok in me po njih ne peče jezik.
ps2: ne razumem zakaj nekateri v maso dajo še pecilni prašek????
ps3: v nekaterih receptih je tudi čokolada…. ????

  • Share/Bookmark

MALTATAL OZ. DOLINA MALTA

Komentiraj

Objavil/a saskia 4.12.2011 ob 19:10 pod ..., AVSTRIJA, DOPUST in IZLETI

Konec septembra smo izkoristili lep sončen dan za izlet na drugi strani Karavank. MALTA majhen kraj na avstrijskem Koroškem ob reki Malti v dolini Maltatal. Bolj znan po akumulacijskem jezeru KÖLNBREIN STAUSEE.

Dolina reke Malte, v originalu MALTATAL, je znana tako po jezu, kot tudi po slapovih. FALLBACH je najvišji slap na Koroškem. Visok je 200 m (Boka 106, Rinka 90 in Peričnik samo 50 m).

Jezero leži na nadmorski višini 1902 m/m. Dostop je po 14 km dolgi ozki panoramski cesti, za katero smo plačali 17 € in ki je občasno enosmerna, zato je povsem običajno, če stojite pol ure in čakate na zeleno luč. Cesta je speljana po ozki dolini in skozi dva tunela, zaradi česar poteka promet delno enosmerno. Začne se pri 911 m/m in konča pri dobrih 1900 m/m. Panoramska cesta do jeza je odprta od 1. maja do 26. oktobra, od 7h – 18h.

Jez je visok 200 m in dolg 626 m. Širina betonskega zidu je skoraj 8 metrov (pri temeljih 40 m). Pogled nanj pa zares čudovit, veličasten. Sprehodili smo se čisto do drugega konca jeza od koder je razgled še lepši.

Samo ogled jeza je vsekakor premalo za dober izlet, ki ostane v lepem spominu. Zato smo se odločili za sprehod okrog 4,5 km dolgega jezera. No, imeli smo namen priti čim dlje, če ne čisto na drug konec. Vreme je bilo res ravnopravšnje. Sončno jesensko, ko ni prevroče in ne premrzlo; no na 2000 m/m bi težko pričakovali, da je prevroče. Pot je makadamska, zelo prijetna za hojo. Planinskih koč pa tudi ne manjka. Nam je uspelo prehoditi dobre četrt poti, ko smo se zaradi sumljivih oblakov nad hribi obrnili in se vrnili. Na žalost se vreme hitro menja in tudi nas je skoraj ujel dež.

Kljub temu: izlet za 5+

Slike in malce razširjeno besedilo si oglejte TUKAJ.

  • Share/Bookmark

Porsche muzej v Gmündu

Komentiraj

Objavil/a saskia 31.10.2011 ob 19:33 pod ..., AVSTRIJA, DOPUST in IZLETI

Na poti v dolino Malta smo naredili kratek postanek za ogled mesta Gmünd. To koroško mesto mi je bilo povsem nepoznano, zato je name naredilo toliko močnejši vtis. Presenečena sem bila nad urejenostjo starega dela mesta, kjer so imele vse hiše obnovljene fasade, tlakovane ulice, vse tako lepo in čisto …. Res se je bilo vredno sprehoditi skozenj in občudovala sem to avstrijsko natančnost s katero uredijo vsak manjši kraj in ga naredijo turistično privlačnega.


Mesto je urejeno v najmanjše detajle, pravi balzam za oči in moj objektiv.



Vendar v GMÜND nismo prišli samo zaradi sprehoda. Kraj je dosti bolj poznan kot rojstni kraj avtomobilov znamke Porsche.

In kakor sem bila nad mestom prijetno presenečena sem bila nad muzejem rahlo razočarana. Mogoče zaradi prevelikih pričakovanj, kaj vem. Muzej je majhen, narejen je na skednju in zbirki cca 15ih starih Porschejev težko rečem muzej. Velik vtis je name vsekakor naredila video predstavitev nastanka tega družinskega podjetja, ki so nam jo zavrteli v slovenščini. Hvala!

Vstopnice so zasoljene, zato sem fotografirala vse, kar se mi je zdelo primerno. Tu je nekaj utrinkov, za začetek dva modelčka med mnogimi, ki se nahajajo v pritličju poleg “spominske sobe”:


Zbirka Porschejev se nahaja v zgornjem nadstropju skednja:






Muzeju manjka še nekaj, še pika na i: da bi se usedla v Porscheja in zapeljala en krog.

in še link iz Wikipedie: de.wikipedia
in uradna stran: www.auto-museum.at

  • Share/Bookmark

Izlet v Sauris

Komentiraj

Objavil/a saskia 30.10.2011 ob 18:42 pod ..., DOPUST in IZLETI, ITALIJA

Podaljšek poletja nas je v letošnjem septembru dobesedno prisili, da izkoristimo lepo toplo vreme za izlet. Že večkrat smo imeli namen iti, tokrat smo se odločili in šli. Na enodnevni izlet z avtom in kosilom, poudarek pa je bil na ogledu izredno lepe vasice SAURIS. Sauris je majhna hribovska vasica kar 1212 m/m visoko, z le 430 prebivalci, slabih 40 km od Tolmezza v Furlaniji.

V Trbižiu smo zavili na avtocesto in se pripeljali skoraj do Tolmezza. Tam smo zavili na cesto proti prelazu Mauria, kjer smo po 20 km, pri Ampezzu zavili na gorsko panoramsko cesto polno predorov vklesanih v skalo. Cesta se iz je počasi vzpenja proti jezeru Sauris.


Umetno jezero Sauris (Lago di Sauris) je zajezitev reke Lumiei. Grajen je bil med leti 1941 in 1948, visok je 136 m in ustvarja rezervoar s 73 mio m3 vode.

Pot smo nadaljevali še 4 km in prispeli v čudovito vasico SAURIS DI SOTTO. Kraj je turistično obiskan tako pozimi kot poleti, njegova prepoznavnost pa je v unikatni arhitekturi hiš grajenih iz kamna in lesa in množici rož, ki krasijo pav vsako hišo. Če sem prav obveščena je bila obnovljena z denarjem iz evropskih skladov, že davno tega, še pred našim vstopom v EU. Vsekakor so vsak € vložili v vas, ki je tudi desetletje po tem ostala lepa in čista.

V Saurisu smo se odpravili na družinsko kosilo v restavracijo Alla Pace (mir). V tej gostilni smo bili že pred leti, ko smo si Sauris ogledali prvič. Zato smo vedeli, da je rezervacija skoraj nujno potrebna saj je v lepem vremenu med vikendi vedno povsem zasedena. Kuhinja je kombinacija sezonskih jedi iz Avstrije in Furlanije. Glede izbire jedi ni problema, jedilnega lista nimajo, povejo kaj tisti dan nudijo.


Za hladno predjed predlagajo pršut.


Tople predjedi so na podlagi testenin, npr. tris ali pa njoki. Na izbiro so bile tri različne a enostavne glavne jedi, jaz sem si izbrala polento s sirom in gobicami. Imajo zelo dobro vinsko karto (butelka okrog 20€).


Sladic je bilo na izbiro veliko.

Po dobrem kosilu smo odšli še na kratek sprehod in si podrobno ogledali še preostali del vasic, nato pa smo se odpeljali še nekaj ovinkov višje, v 3 km oddaljeni zgornji Sauris, SAURIS DI SOPRA, ki pa ni bil tako prepričljivo kičasto lep. Pravzaprav je to le zaselek posameznih hiš in zato smo se na kavico odpeljali kar domov.

Več slik si oglejte TUKAJ.

  • Share/Bookmark

KOLESARSKA POT KRANJSKA GORA – BELOPEŠKA JEZERA – TRBIŽ

Komentiraj

Objavil/a saskia 19.08.2011 ob 22:44 pod ..., DOPUST in IZLETI, KOLESARJENJE, SLOVENIJA, ZGORNJESAVSKA

Ena lepših kolesarskih poti je zgornjesavska, speljana po nekdanji železniški progi iz Mojstrane skozi Kranjsko Goro v Italijo. Uradno se imenuje KOLESARSKA POT JURETA ROBIČA (članek).

Najlepše je kolesarit dopoldne med tednom, ko ni toliko prometa. Le redkokdaj vzamem s sabo fotoaparat, saj poleti običajno vreme ni primerno za dobre fotografije. Razen po dežju. In tako je bilo sredi avgusta 2011, ko so nastale te fotografije.

Kolesarit začnem v Gozd Martuljku (755 m/m), kjer je kolesarska pot za trenutek prekinjena, saj je nov most čez Savo še v delu. Obljubljen je za leto 2012. Asfaltirana pot je speljana po slikoviti pokrajini, čez travnike z lepim razgledom na Špikovo skupino. Med potjo se vedno razveselim kozic, one pa mene.

POGLED NA ŠPIK

Pot je rahlo navkreber, samo toliko, da je ves čas treba pritiskat na pedala, nič ne gredo samo od sebe. V Kranjsko Goro vodi pot čez Trg na Gorici, potem pa skozi vas do smučišč. Pogled na kranjskogorska smučišča, mimo katerih kolesarska pot vodi proti podkorenski oz. Vitranški strmini.

Na desni se mi pogled ustavi v vasici Podkoren, pot pa nadaljujem naprej do Zelencev. Odcep za Zelence ni označen. Kot, da si ne želijo prevelikega obiska. Gre za zaščiteno območje, zato je tako prav. Razgled z lesene brvi pa prečudovit…

Na moji levi je lep pogled na Julijce in cesto, ki vodi v Planico. Sledim kolesarski cesti proti Italiji.

Da smo v drugi državi je vidno tudi iz cestnih označb, ki so v Italiji rumene. To vsekakor popestri monotonost vožnje po ravnini.

Do te točke (slika zgoraj) običajno porabim uro vožnje vključujoč 2 kratka postanka. Pot se razcepi na dve:
- proti Belopeškim jezerom 3 km
- proti Trbižu 9 km (pol urce)

1. Proti Belopeškim je kolesarske poti dober kilometer in potem še vzpon po cesti, ki ga običajno ne zmorem v celoti. Trud je poplačan s čudovitim pogledom na spodnje jezero (930 m/m). Do zgornjega pa še malo gor in dol.

2. Pot v Trbiž poteka tako kot po slovenski strani – po nekdanji železniški progi. Proti Trbižu (750 m/m) se nekoliko spusti, pravzaprav toliko, da sploh ni potrebno nobenega napora, gre kar samo. Pot je speljana čez ničkoliko mostičkov, ta je eden večjih.

Malo gor, malo dol, čez mostičke, pod tuneli – pot ni niti malo dolgočasna. Skoraj sem že na cilju.

Pod menoj na levi je Spodnji Trbiž s smučarsko skakalnico.

Zapeljem se le še čez most čez Vidussi in že sem na cilju. Odpočijem si na klopci, ki nudi čudovit pogled na cerkev sv. Petra in Pavla. Pot domov je lepo označena. Izberem krajšo, 10 km do Slovenije. Skozi Avstrijo pa kdaj drugič, Koren je le previsok zame.

***

GLEJ TUDI https://sites.google.com/site/zgornjagorenjska/kolesarska-pot-kranjska-gora-belopeska-trbiz

  • Share/Bookmark

TENERIFE oz. kaj si ogledati na Tenerifah

Komentiraj

Objavil/a saskia 15.08.2011 ob 22:39 pod ..., DOPUST in IZLETI, KANARSKI OTOKI, ŠPANIJA

Tenerife so pogosta turistična destinacija v vseh letnih časih. Mi smo si ga izbrali kot glavni letni dopust v času poletnih šolskih počitnic. Natančneje, teden dni smo preživeli na sončnem jugu Tenerif, v Las Americas.

Tenerife, la Troya

Tenerife, la Troya

Teden dni poležavanja je preveč, zato smo za 3 dni najeli avto in se prvi dan odpeljali na severni del otoka. Obvezna je seveda Masca, dostopna po strmi vijugasti cesti. Na severu smo si ogledali Garachico, La Orotavo, Puerto de la Cruz in seveda značilnost otoka tj tisočletno drevo zmajevec Drago, imenovano kar El Drago Milenario.

Z avtom po otoku

Naslednji dan pa nas je v soncu čakal najvišji vrh otoka, 3718 m visoki vulkanski El Teide. Tenerife so tako kot ostali Kanarski otoki vulkanskega izvora. Skoraj pod vrh el Teida pa vozi gondola. Tako smo bili kar 3555 m visoko!!

El Teide, 3718 m

***

CELOTEN POTOPIS SI OGLEJTE TUKAJ….
oz.: https://sites.google.com/site/kanarskiotoki/home

***

  • Share/Bookmark

Grad Miramare

Komentiraj

Objavil/a saskia 8.10.2009 ob 14:49 pod ..., DOPUST in IZLETI, ITALIJA

Grad MIRAMARE

 
 
 
Sončen nedeljski dan v septembru smo izkoristili za izlet na Obalo. Po dolgem času spet na italijansko, v okolico Trsta. Devinski grad smo si že ogledali, zato je bil tokrat na vrsti grad Miramare.

 

Odpeljali smo se po nam bližji italijanski avtocesti. Iz Kranjske Gore smo naredili približno 170 km, za kar smo porabili dobro uro in pol in 8,7 eur za cestnino. Dolgočasno avtocesto so popestrili motoristi, ki so se vračali iz srečanja v na avstrijski Koroški.

 

Grad je dostopen po več poteh. Avto smo pustili kar ob cesti (tako, kot vsi ostali), kajti parkirišče ob obali je za plačat. Nismo vedeli, da je vstop možen tudi skozi vhod ob glavni cesti, zato smo se spustili peš do vhoda. Nič napornega. V parih minutah smo bili na spodnjem parkirišču od koder se nam je kmalu odkril čudovit pogled na grad. Ljudi pa vse polno. Mi je bilo jasno zakaj: za ogled in sprehod po parku ni vstopnine.

 

Notranjost z bogato opremo si je možno ogledati za 4 €. Na hitro sem poletela skozenj, je res vreden ogleda – čeprav mene to sploh ne zanima. Nato smo odšli še na sprehod skozi park.
 

 

 
 
 
         
     
 
 

Kaj o gradi piše Wikipedija: http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Miramar

 

Grad Miramar (italijansko Castello di Miramare; mira mar pomeni v španščini pogled na morje) je grad 6 km severozahodno od Trsta.

 

Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe je naredil Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Še v času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstopju živel Amadeus Savojski, 3. vojvoda d’Aosta.

 

   

 

 

Poleg samega gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilian deloma prinesel s svojih potovanj.

Danes je grad urejen kot muzej. V pritličju si je mogoče ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene. Ker je bil Ferdinand Maksimilian navdušen pomorščak, tudi vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice, je del prostorov urejen po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji SMS Novara (1850). V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši reprezentativni prostori oz. prostori za Maksimilijanove goste in v slogu tridesetih let preurejeno stanovanje Amadeusa Savojskega.

 

Uradna stran gradu:

http://www.castello-miramare.it/

http://old.castello-miramare.it/castello_eng/orari/ora.htm

 

 foto: Saša, september 2009

http://sites.google.com/site/saskia02/grad-miramare

  • Share/Bookmark

BARCELONA

Komentiraj

Objavil/a saskia 29.05.2009 ob 13:19 pod ..., DOPUST in IZLETI, KATALONIJA, ŠPANIJA

Med lanskoletnimi počitnicami v Kataloniji smo si ogledali tudi Barcelono.

Več preberi tu: BARCELONA1 in nadaljevanje BARCELONA2

            

  • Share/Bookmark

MARINELAND in WATER WORLD

Komentiraj

Objavil/a saskia 22.11.2008 ob 15:37 pod ..., DOPUST in IZLETI, KATALONIJA, ŠPANIJA

Med Barcelono in L’loret de Marom sta dva zanimiva vodna parka.

Marineland ima živalski park s predstavami papig in delfinov ter nekaj toboganov. Water World je malo bolj adrenalinski vodni park. Oba smo si ogledali med našim poletnim dopustom v Kataloniji.

Sem vnesla nekaj slik, pa si oglejte tu:  MARINELAND in WATERWORLD

 

  

  • Share/Bookmark

GARDALAND

Komentiraj

Objavil/a saskia 27.06.2008 ob 12:48 pod ..., ITALIJA

 Nekaj slik iz Gardalanda.  

 

Ikarus:

 

Vhod v Mammutland, zadaj panoramski Leteči krožnik

 

Blue tornado:

Space Vertigo ali prosti pad:

Atlantida:

 

Jungle rapids oz. po brzicah okrog vulkana:

Sekvoja in vlakec smrti:

Top spin:

za konec pa še klasika: šalčke 

  • Share/Bookmark

DEVINSKI GRAD

Komentiraj

Objavil/a saskia 15.06.2008 ob 16:00 pod ..., DOPUST in IZLETI, ITALIJA

Nekaj mojih slik iz prvomajskega izleta v Devin, besedilo pa je povzeto iz internetnih strani:

2. maj 2008

https://sites.google.com/site/saskia02/devinski-grad

                                            

Devinski grad (www.castellodiduino.it) je zgrajen na kraškem grebenu, ki se vrtoglavo spušča v morje in s katerega se odpira očarljiv razgled na Tržaški zaliv, ter je zaradi tega privlačna turistična točka.

Že od daleč opazimo dva devinska gradova: čvrst in vidnejši je novi grad, tik ob njem pa, manj opazne in poraščene, ležijo razvaline starega. Slednji sega v enajsto stoletje in od celotne zgradbe lahko danes razlikujemo le obrise stražnega stolpa ter ostanke arkade, ki pričata o krvavih spopadih s Turki in Benečani.

                                             

Ponosno in trdno zavarovan na kraški skali ter čudovito zazrt navpično nad morjem se dviga novi Devinski grad. Graščina je zelo dobro ohranjena, v teku stoletij pa je bila večkrat povečana, preurejena in restavrirana. Prvi pisani dokument, ki omenja novi grad, nosi datum 1363, ko je bil prvič razločen od stare utrdbe z leta 1139.

Stolp, ki je razdeljen na več nadstropij pa je dalj časa služil kot ječa. Najlepši razgled se nam gotovo nudi iz grajskih oken: vrtoglav pogled na navpično skalovje in morje ter sugestivnen razgled na Tržaški zaliv nam dobesedno jemljeta sapo.

                          

Zgodovina gradu je vezana na družino knezov Torre e Tasso (Turn und Taxis). Devinski knezi niso bili znani le kot meceni, književniki in ustanovitelji šol, samostanov in drugih inšitucij temveč so se odlikovali tudi kot vojskovodje v nenehnih spopadih s Turki, bili so pobudniki številnih bonifikacijiskih del na Goriškem ter potrpežljivi diplomatski posredniki med Habsburškim cesarstvom ter Beneško republiko.  

Na gradu še vedno prebivajo potomci družine Torre e Tasso, kar je dodaten razlog za prisrčno in vedro vzdušje, ki vlada na tem zgodovinskem objektu, ki se bistveno razlikuje od hladne muzejske podobe večine graščin. Ponaša se z izredno bogato preteklostjo, prepleteno s krajevnimi ljudskimi pripovedmi, in je tesno povezan z zgodovino sosednjih krajev.

            

Devinski grad, ki leži le nekaj kilometrov od Trsta, izžareva edinstven romantični šarm, saj je bil v preteklosti prizorišče slavnih dogodkov ter obiskale so ga mnoge znane osebnosti.Na gradu so gostovali veliki umetniki kot na primer Strauss, Liszt, D’Annunzio, Twain ter Rilke; po pesniku iz Prage je med drugim po njem poimenovana  Rilkejeva razgledna pešpot, ki po strmi obali pelje do Sesljanskega zaliva. 

Med številnimi devinskimi gosti zasluži posebno pozornost ceški pesnik Rainer Maria Rilke, ki se je v gradu bival leta 1910. Slednji je dobesedno očaral grofico Marijo, o čemer priča tudi zajetna korespondenca med dvema. V Devinu je Rilke začel pisanje prvih elegij (zaključene leta 1923), ki jih je kasneje poimenoval Devinske elegije in jih obenem posvetil mladi grofici.


                                            

Velik grajski park (v katerem si lahko ogledamo raznobarvne gredice, posejane z najrazličnejšimi vrstami rož, ki ustvarjajo, obdane z običajnim sredozemskim rastlinjem, slikovite in očarljive igre barv), krasijo romantični drevoredi, ob katerih so razstavljeni kipi in arheološke najdbe, in pa terase ter stopnišča, ki nudijo edinstven razgled na prostranost morja.

                                                  

Obisk Devinskega gradu nudi še bunker, ki je bil med drugo svetovno vojno vklesan v pečino nad morjem. Bunker je bil s potrpežljivim delom in z veščimi obnovitvenimi posegi preurejen v mini-muzej, v katerem so hranjeni zanimivi zgodovinski predmeti. Eksponati so razstavljeni v veliki dvorani (s površino 400 m2), ki je vklesana 18 metrov globoko v skalo.

                                                

Devinski grad je vedno bolj priljubljeno prizorišče razstav, koncertov, seminarjev, filmov, slavnostnih večerij in pomembnih porok (vključno s prihodom na grad s helikopterjem)

                                               

                                              

Grad je odprt vsak dan razen ob torkih od 9.30 do 17.30 

viri: http://www.comune.duino-aurisina.ts.it/turismo/ita/castello_duino.htmlhttp://www.comune.duino-aurisina.ts.it/turismo/slo/duinoslo_info.html 

  • Share/Bookmark

ZOO Salzburg in ZOO Ljubljana

Komentiraj

Objavil/a saskia 3.11.2007 ob 20:06 pod ..., AVSTRIJA, SLOVENIJA

slike iz obiska živalskega vrta v salzburgu:

http://saskia02.googlepages.com/avstrija-salzburgzoo

in iz ljubljanskega:

http://saskia02.googlepages.com/zooljubljana

  • Share/Bookmark

ITALIJA, Benetke

Komentiraj

Objavil/a saskia 1.11.2007 ob 17:59 pod ..., ITALIJA

avgust 2005

http://saskia02.googlepages.com/italija-benetke

  • Share/Bookmark

TURČIJA, Antalya, Kemer, Pamukkale

Komentiraj

Objavil/a saskia 1.11.2007 ob 17:55 pod ..., TURČIJA

Julija 2005 smo teden dni dolg dopust preživeli v okolici Antalije.

Malo v hotelu, malo naokoli. Preberite si TUKAJ:

  • Share/Bookmark

GRČIJA, Kefalonija

Komentiraj

Objavil/a saskia 1.11.2007 ob 17:53 pod ..., GRČIJA

V začetku julija 2006 smo en teden preživeli na otoku Kefaloniji.

Lep otok in lep dopust. Preberite si TUKAJ.

  • Share/Bookmark

EGIPT, Šarm el Šejk

Komentiraj

Objavil/a saskia 1.11.2007 ob 17:50 pod ..., EGIPT

Prvi teden v juliju 2007 smo bili ob Rdečem morju, v Šarm el Šejku.

Toplo morje, polno raznobarvnih ribic. Kopanje še nikoli ni bilo tako zabavno.

Preberite si TUKAJ.

  • Share/Bookmark