FOTO BLOG

Konec septembra smo izkoristili lep sončen dan za izlet na drugi strani Karavank. MALTA majhen kraj na avstrijskem Koroškem ob reki Malti v dolini Maltatal. Bolj znan po akumulacijskem jezeru KÖLNBREIN STAUSEE.

Dolina reke Malte, v originalu MALTATAL, je znana tako po jezu, kot tudi po slapovih. FALLBACH je najvišji slap na Koroškem. Visok je 200 m (Boka 106, Rinka 90 in Peričnik samo 50 m).

Jezero leži na nadmorski višini 1902 m/m. Dostop je po 14 km dolgi ozki panoramski cesti, za katero smo plačali 17 € in ki je občasno enosmerna, zato je povsem običajno, če stojite pol ure in čakate na zeleno luč. Cesta je speljana po ozki dolini in skozi dva tunela, zaradi česar poteka promet delno enosmerno. Začne se pri 911 m/m in konča pri dobrih 1900 m/m. Panoramska cesta do jeza je odprta od 1. maja do 26. oktobra, od 7h – 18h.

Jez je visok 200 m in dolg 626 m. Širina betonskega zidu je skoraj 8 metrov (pri temeljih 40 m). Pogled nanj pa zares čudovit, veličasten. Sprehodili smo se čisto do drugega konca jeza od koder je razgled še lepši.

Samo ogled jeza je vsekakor premalo za dober izlet, ki ostane v lepem spominu. Zato smo se odločili za sprehod okrog 4,5 km dolgega jezera. No, imeli smo namen priti čim dlje, če ne čisto na drug konec. Vreme je bilo res ravnopravšnje. Sončno jesensko, ko ni prevroče in ne premrzlo; no na 2000 m/m bi težko pričakovali, da je prevroče. Pot je makadamska, zelo prijetna za hojo. Planinskih koč pa tudi ne manjka. Nam je uspelo prehoditi dobre četrt poti, ko smo se zaradi sumljivih oblakov nad hribi obrnili in se vrnili. Na žalost se vreme hitro menja in tudi nas je skoraj ujel dež.

Kljub temu: izlet za 5+

Slike in malce razširjeno besedilo si oglejte TUKAJ.

Na poti v dolino Malta smo naredili kratek postanek za ogled mesta Gmünd. To koroško mesto mi je bilo povsem nepoznano, zato je name naredilo toliko močnejši vtis. Presenečena sem bila nad urejenostjo starega dela mesta, kjer so imele vse hiše obnovljene fasade, tlakovane ulice, vse tako lepo in čisto …. Res se je bilo vredno sprehoditi skozenj in občudovala sem to avstrijsko natančnost s katero uredijo vsak manjši kraj in ga naredijo turistično privlačnega.

Mesto je urejeno v najmanjše detajle, pravi balzam za oči in moj objektiv.

Vendar v GMÜND nismo prišli samo zaradi sprehoda. Kraj je dosti bolj poznan kot rojstni kraj avtomobilov znamke Porsche.

In kakor sem bila nad mestom prijetno presenečena sem bila nad muzejem rahlo razočarana. Mogoče zaradi prevelikih pričakovanj, kaj vem. Muzej je majhen, narejen je na skednju in zbirki cca 15ih starih Porschejev težko rečem muzej. Velik vtis je name vsekakor naredila video predstavitev nastanka tega družinskega podjetja, ki so nam jo zavrteli v slovenščini. Hvala!

Vstopnice so zasoljene, zato sem fotografirala vse, kar se mi je zdelo primerno. Tu je nekaj utrinkov, za začetek dva modelčka med mnogimi, ki se nahajajo v pritličju poleg “spominske sobe”:

Zbirka Porschejev se nahaja v zgornjem nadstropju skednja:

Muzeju manjka še nekaj, še pika na i: da bi se usedla v Porscheja in zapeljala en krog.

in še link iz Wikipedie: de.wikipedia
in uradna stran: www.auto-museum.at

Podaljšek poletja nas je v letošnjem septembru dobesedno prisili, da izkoristimo lepo toplo vreme za izlet. Že večkrat smo imeli namen iti, tokrat smo se odločili in šli. Na enodnevni izlet z avtom in kosilom, poudarek pa je bil na ogledu izredno lepe vasice SAURIS. Sauris je majhna hribovska vasica kar 1212 m/m visoko, z le 430 prebivalci, slabih 40 km od Tolmezza v Furlaniji.

V Trbižiu smo zavili na avtocesto in se pripeljali skoraj do Tolmezza. Tam smo zavili na cesto proti prelazu Mauria, kjer smo po 20 km, pri Ampezzu zavili na gorsko panoramsko cesto polno predorov vklesanih v skalo. Cesta se iz je počasi vzpenja proti jezeru Sauris.

Umetno jezero Sauris (Lago di Sauris) je zajezitev reke Lumiei. Grajen je bil med leti 1941 in 1948, visok je 136 m in ustvarja rezervoar s 73 mio m3 vode.

Pot smo nadaljevali še 4 km in prispeli v čudovito vasico SAURIS DI SOTTO. Kraj je turistično obiskan tako pozimi kot poleti, njegova prepoznavnost pa je v unikatni arhitekturi hiš grajenih iz kamna in lesa in množici rož, ki krasijo pav vsako hišo. Če sem prav obveščena je bila obnovljena z denarjem iz evropskih skladov, že davno tega, še pred našim vstopom v EU. Vsekakor so vsak € vložili v vas, ki je tudi desetletje po tem ostala lepa in čista.

V Saurisu smo se odpravili na družinsko kosilo v restavracijo Alla Pace (mir). V tej gostilni smo bili že pred leti, ko smo si Sauris ogledali prvič. Zato smo vedeli, da je rezervacija skoraj nujno potrebna saj je v lepem vremenu med vikendi vedno povsem zasedena. Kuhinja je kombinacija sezonskih jedi iz Avstrije in Furlanije. Glede izbire jedi ni problema, jedilnega lista nimajo, povejo kaj tisti dan nudijo.

Za hladno predjed predlagajo pršut.

Tople predjedi so na podlagi testenin, npr. tris ali pa njoki. Na izbiro so bile tri različne a enostavne glavne jedi, jaz sem si izbrala polento s sirom in gobicami. Imajo zelo dobro vinsko karto (butelka okrog 20€).

Sladic je bilo na izbiro veliko.

Po dobrem kosilu smo odšli še na kratek sprehod in si podrobno ogledali še preostali del vasic, nato pa smo se odpeljali še nekaj ovinkov višje, v 3 km oddaljeni zgornji Sauris, SAURIS DI SOPRA, ki pa ni bil tako prepričljivo kičasto lep. Pravzaprav je to le zaselek posameznih hiš in zato smo se na kavico odpeljali kar domov.

Več slik si oglejte TUKAJ.

FOTOREPORTAŽA iz sobotnega finala na Bledu

Mogoče veslanje res ni najbolj zanimiv šport za gledalce, vseeno si jaz občasno ogledam kakšno tekmo na Blejskem jezeru. Zato sem tudi letos izkoristila lepe sončne dni in si po ogledu treninga veslačev v sredo popoldne ogledala še sobotno tekmo.

Nadaljevanje TUKAJ.

Po svetovnih prvenstvih leta 1966, 1979 in 1989 Bled v letu 2011 ponovno gosti najboljše veslače.

Danes je bil spet en lep dan, zato sem si popoldne ogledala kako izgleda Bled v teh dneh. Mimogrede pa še trening veslačev.

Najprej sem odšla proti “Hangarjem”, tj. v Malo Zako. Lani so ta del zelo lepo obnovili. Trenutno je dovoljeno iti po poti naokrog, kjer prodajajo vstopnice za ciljni prostor v Zaki.

“Hangarji” so se spremenili v zelo živahen plac, polno športnikov in še več funkcionarjev.

Na poti nazaj sem naredila še nekaj posnetkov jezera in dogajanja na njem.

Še nekaj posnetkov veslačev, kaže, da so imeli trening osmerci.

Ena lepših kolesarskih poti je zgornjesavska, speljana po nekdanji železniški progi iz Mojstrane skozi Kranjsko Goro v Italijo. Najlepše je kolesarit dopoldne med tednom, ko ni toliko prometa. Le redkokdaj vzamem s sabo fotoaparat, saj poleti običajno vreme ni primerno za dobre fotografije. Razen po dežju. In tako je bilo sredi avgusta 2011, ko so nastale te fotografije.

Kolesarit začnem v Gozd Martuljku (755 m/m), kjer je kolesarska pot za trenutek prekinjena, saj je nov most čez Savo še v delu. Obljubljen je za leto 2012. Asfaltirana pot je speljana po slikoviti pokrajini, čez travnike z lepim razgledom na Špikovo skupino. Med potjo se vedno razveselim kozic, one pa mene.

Pot je rahlo navkreber, samo toliko, da je ves čas treba pritiskat na pedala, nič ne gredo samo od sebe. V Kranjsko Goro vodi pot čez Trg na Gorici, potem pa skozi vas do smučišč. Pogled na kranjskogorska smučišča, mimo katerih kolesarska pot vodi proti podkorenski oz. Vitranški strmini.

Na desni se mi pogled ustavi v vasici Podkoren, pot pa nadaljujem naprej do Zelencev. Odcep za Zelence ni označen. Kot, da si ne želijo prevelikega obiska. Gre za zaščiteno območje, zato je tako prav. Razgled z lesene brvi pa prečudovit…

Na moji levi je lep pogled na Julijce in cesto, ki vodi v Planico. Sledim kolesarski cesti proti Italiji.

Da smo v drugi državi je vidno tudi iz cestnih označb, ki so v Italiji rumene. To vsekakor popestri monotonost vožnje po ravnini.

Do te točke (slika zgoraj) običajno porabim uro vožnje vključujoč 2 kratka postanka. Pot se razcepi na dve:
- proti Belopeškim jezerom 3 km
- proti Trbižu 9 km (pol urce)

1. Proti Belopeškim je kolesarske poti dober kilometer in potem še vzpon po cesti, ki ga običajno ne zmorem v celoti. Trud je poplačan s čudovitim pogledom na spodnje jezero (930 m/m). Do zgornjega pa še malo gor in dol.

2. Pot v Trbiž poteka tako kot po slovenski strani – po nekdanji železniški progi. Proti Trbižu (750 m/m) se nekoliko spusti, pravzaprav toliko, da sploh ni potrebno nobenega napora, gre kar samo. Pot je speljana čez ničkoliko mostičkov, ta je eden večjih.

Malo gor, malo dol, čez mostičke, pod tuneli – pot ni niti malo dolgočasna. Skoraj sem že na cilju.

Pod menoj na levi je Spodnji Trbiž s smučarsko skakalnico.

Zapeljem se le še čez most čez Vidussi in že sem na cilju. Odpočijem si na klopci, ki nudi čudovit pogled na cerkev sv. Petra in Pavla. Pot domov je lepo označena. Izberem krajšo, 10 km do Slovenije. Skozi Avstrijo pa kdaj drugič, Koren je le previsok zame.

***

GLEJ TUDI https://sites.google.com/site/zgornjagorenjska/kolesarska-pot-kranjska-gora-belopeska-trbiz

Tenerife so pogosta turistična destinacija v vseh letnih časih. Mi smo si ga izbrali kot glavni letni dopust v času poletnih šolskih počitnic. Natančneje, teden dni smo preživeli na sončnem jugu Tenerif, v Las Americas.

Tenerife, la Troya

Teden dni poležavanja je preveč, zato smo za 3 dni najeli avto in se prvi dan odpeljali na severni del otoka. Obvezna je seveda Masca, dostopna po strmi vijugasti cesti. Na severu smo si ogledali Garachico, La Orotavo, Puerto de la Cruz in seveda značilnost otoka tj tisočletno drevo zmajevec Drago, imenovano kar El Drago Milenario.

Z avtom po otoku

Naslednji dan pa nas je v soncu čakal najvišji vrh otoka, 3718 m visoki vulkanski El Teide. Tenerife so tako kot ostali Kanarski otoki vulkanskega izvora. Skoraj pod vrh el Teida pa vozi gondola. Tako smo bili kar 3555 m visoko!!

El Teide, 3718 m

***

CELOTEN POTOPIS SI OGLEJTE TUKAJ….
oz.: https://sites.google.com/site/kanarskiotoki/home

***

Grad MIRAMARE

Sončen nedeljski dan v septembru smo izkoristili za izlet na Obalo. Po dolgem času spet na italijansko, v okolico Trsta. Devinski grad smo si že ogledali, zato je bil tokrat na vrsti grad Miramare.   Odpeljali smo se po nam bližji italijanski avtocesti. Iz Kranjske Gore smo naredili približno 170 km, za kar smo porabili dobro uro in pol in 8,7 eur za cestnino. Dolgočasno avtocesto so popestrili motoristi, ki so se vračali iz srečanja v na avstrijski Koroški.   Grad je dostopen po več poteh. Avto smo pustili kar ob cesti (tako, kot vsi ostali), kajti parkirišče ob obali je za plačat. Nismo vedeli, da je vstop možen tudi skozi vhod ob glavni cesti, zato smo se spustili peš do vhoda. Nič napornega. V parih minutah smo bili na spodnjem parkirišču od koder se nam je kmalu odkril čudovit pogled na grad. Ljudi pa vse polno. Mi je bilo jasno zakaj: za ogled in sprehod po parku ni vstopnine.   Notranjost z bogato opremo si je možno ogledati za 4 €. Na hitro sem poletela skozenj, je res vreden ogleda – čeprav mene to sploh ne zanima. Nato smo odšli še na sprehod skozi park.                               Kaj o gradi piše Wikipedija: http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Miramar   Grad Miramar (italijansko Castello di Miramare; mira mar pomeni v španščini pogled na morje) je grad 6 km severozahodno od Trsta.   Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe je naredil Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Še v času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstopju živel Amadeus Savojski, 3. vojvoda d’Aosta.           Poleg samega gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilian deloma prinesel s svojih potovanj. Danes je grad urejen kot muzej. V pritličju si je mogoče ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene. Ker je bil Ferdinand Maksimilian navdušen pomorščak, tudi vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice, je del prostorov urejen po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji SMS Novara (1850). V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši reprezentativni prostori oz. prostori za Maksimilijanove goste in v slogu tridesetih let preurejeno stanovanje Amadeusa Savojskega.   Uradna stran gradu: http://www.castello-miramare.it/ http://old.castello-miramare.it/castello_eng/orari/ora.htm    foto: Saša, september 2009

http://sites.google.com/site/saskia02/grad-miramare

Med lanskoletnimi počitnicami v Kataloniji smo si ogledali tudi Barcelono.

Več preberi tu: BARCELONA1 in nadaljevanje BARCELONA2

Med Barcelono in L’loret de Marom sta dva zanimiva vodna parka.

Marineland ima živalski park s predstavami papig in delfinov ter nekaj toboganov. Water World je malo bolj adrenalinski vodni park. Oba smo si ogledali med našim poletnim dopustom v Kataloniji.

Sem vnesla nekaj slik, pa si oglejte tu:  MARINELAND in WATERWORLD

 Nekaj slik iz Gardalanda.  

Ikarus:

Vhod v Mammutland, zadaj panoramski Leteči krožnik

Blue tornado:

Space Vertigo ali prosti pad:

Atlantida:

Jungle rapids oz. po brzicah okrog vulkana:

Sekvoja in vlakec smrti:

Top spin:

za konec pa še klasika: šalčke 

Nekaj mojih slik iz prvomajskega izleta v Devin, besedilo pa je povzeto iz internetnih strani:

Devinski grad, 2. maj 2008

Devinski grad (www.castellodiduino.it) je zgrajen na kraškem grebenu, ki se vrtoglavo spušča v morje in s katerega se odpira očarljiv razgled na Tržaški zaliv, ter je zaradi tega privlačna turistična točka.

Že od daleč opazimo dva devinska gradova: čvrst in vidnejši je novi grad, tik ob njem pa, manj opazne in poraščene, ležijo razvaline starega. Slednji sega v enajsto stoletje in od celotne zgradbe lahko danes razlikujemo le obrise stražnega stolpa ter ostanke arkade, ki pričata o krvavih spopadih s Turki in Benečani.

Ponosno in trdno zavarovan na kraški skali ter čudovito zazrt navpično nad morjem se dviga novi Devinski grad. Graščina je zelo dobro ohranjena, v teku stoletij pa je bila večkrat povečana, preurejena in restavrirana. Prvi pisani dokument, ki omenja novi grad, nosi datum 1363, ko je bil prvič razločen od stare utrdbe z leta 1139.

Stolp, ki je razdeljen na več nadstropij pa je dalj časa služil kot ječa. Najlepši razgled se nam gotovo nudi iz grajskih oken: vrtoglav pogled na navpično skalovje in morje ter sugestivnen razgled na Tržaški zaliv nam dobesedno jemljeta sapo.

Zgodovina gradu je vezana na družino knezov Torre e Tasso (Turn und Taxis). Devinski knezi niso bili znani le kot meceni, književniki in ustanovitelji šol, samostanov in drugih inšitucij temveč so se odlikovali tudi kot vojskovodje v nenehnih spopadih s Turki, bili so pobudniki številnih bonifikacijiskih del na Goriškem ter potrpežljivi diplomatski posredniki med Habsburškim cesarstvom ter Beneško republiko.  

Na gradu še vedno prebivajo potomci družine Torre e Tasso, kar je dodaten razlog za prisrčno in vedro vzdušje, ki vlada na tem zgodovinskem objektu, ki se bistveno razlikuje od hladne muzejske podobe večine graščin. Ponaša se z izredno bogato preteklostjo, prepleteno s krajevnimi ljudskimi pripovedmi, in je tesno povezan z zgodovino sosednjih krajev.

Devinski grad, ki leži le nekaj kilometrov od Trsta, izžareva edinstven romantični šarm, saj je bil v preteklosti prizorišče slavnih dogodkov ter obiskale so ga mnoge znane osebnosti.Na gradu so gostovali veliki umetniki kot na primer Strauss, Liszt, D’Annunzio, Twain ter Rilke; po pesniku iz Prage je med drugim po njem poimenovana  Rilkejeva razgledna pešpot, ki po strmi obali pelje do Sesljanskega zaliva. 

Med številnimi devinskimi gosti zasluži posebno pozornost ceški pesnik Rainer Maria Rilke, ki se je v gradu bival leta 1910. Slednji je dobesedno očaral grofico Marijo, o čemer priča tudi zajetna korespondenca med dvema. V Devinu je Rilke začel pisanje prvih elegij (zaključene leta 1923), ki jih je kasneje poimenoval Devinske elegije in jih obenem posvetil mladi grofici.

Velik grajski park (v katerem si lahko ogledamo raznobarvne gredice, posejane z najrazličnejšimi vrstami rož, ki ustvarjajo, obdane z običajnim sredozemskim rastlinjem, slikovite in očarljive igre barv), krasijo romantični drevoredi, ob katerih so razstavljeni kipi in arheološke najdbe, in pa terase ter stopnišča, ki nudijo edinstven razgled na prostranost morja.

Obisk Devinskega gradu nudi še bunker, ki je bil med drugo svetovno vojno vklesan v pečino nad morjem. Bunker je bil s potrpežljivim delom in z veščimi obnovitvenimi posegi preurejen v mini-muzej, v katerem so hranjeni zanimivi zgodovinski predmeti. Eksponati so razstavljeni v veliki dvorani (s površino 400 m2), ki je vklesana 18 metrov globoko v skalo.

Devinski grad je vedno bolj priljubljeno prizorišče razstav, koncertov, seminarjev, filmov, slavnostnih večerij in pomembnih porok (vključno s prihodom na grad s helikopterjem)

Grad je odprt vsak dan razen ob torkih od 9.30 do 17.30 

viri: http://www.comune.duino-aurisina.ts.it/turismo/ita/castello_duino.htmlhttp://www.comune.duino-aurisina.ts.it/turismo/slo/duinoslo_info.html 

slike iz obiska živalskega vrta v salzburgu:

http://saskia02.googlepages.com/avstrija-salzburgzoo

in iz ljubljanskega:

http://saskia02.googlepages.com/zooljubljana

avgust 2005

http://saskia02.googlepages.com/italija-benetke

Julija 2005 smo teden dni dolg dopust preživeli v okolici Antalije.

Malo v hotelu, malo naokoli. Preberite si TUKAJ:

V začetku julija 2006 smo en teden preživeli na otoku Kefaloniji.

Lep otok in lep dopust. Preberite si TUKAJ.

Prvi teden v juliju 2007 smo bili ob Rdečem morju, v Šarm el Šejku.

Toplo morje, polno raznobarvnih ribic. Kopanje še nikoli ni bilo tako zabavno.

Preberite si TUKAJ.